dramedija / O último azul / režija: Gabriel Mascaro / scenarij: Gabriel Mascaro, Tibério Azul / igrajo: Denise Weinberg, Rodrigo Santoro, Miriam Socarrás / 2025, Brazilija, Mehika / distribucija: Fivia / 86'

V bližnji prihodnosti se 77-letna Tereza upre prisilni selitvi starejših v kolonije in se poda na čarobno potovanje po Amazonki. Barvita distopična pripoved o svobodi, dostojanstvu in novih začetkih je v Braziliji postala uspešnica ter na Berlinalu prejela srebrnega medveda.

V bližnji prihodnosti se sedeminsedemdesetletna Tereza upre vladni odredbi, ki starejše prebivalce pošilja v odmaknjene upokojenske kolonije. Namesto vdaje se poda na nenavadno popotovanje po Amazonki in njenih pritokih, kjer jo čakajo presenetljiva srečanja, nova spoznanja in skrivnost modrega polža z magično močjo. V osupljivi amazonski pokrajini blesti Denise Weinberg kot ženska z neuklonljivo življenjsko energijo. Modra sled je barvita, optimistična in upanja polna distopična pripoved o svobodi, dostojanstvu ter pogumu za nov začetek. Velika brazilska uspešnica je na Berlinalu prejela srebrnega medveda.

nagrade Berlinale (srebrni medved – velika nagrada žirije, nagrada ekumenske žirije)

iz prve roke
»Želel sem ustvariti interakcijo med liričnostjo in igrivostjo v nekakšnem posttropskem deliriju, ki postavi pod vprašaj nekatere izmed togih žanrskih konvencij. /…/ Filmi o obdobju starosti starejše ljudi pogosto zreducirajo na temo spominov in minljivosti. Prikazujejo jih kot osebe, ki živijo v preteklosti ali se spopadajo z bližajočo se smrtjo, le redko pa jih predstavijo kot protagoniste sedanjosti. Modra sled pokaže, da je stara telesa na platnu mogoče prikazati kot polna energije in sle po življenju. S prepletanjem različnih žanrov sem želel o staranju spregovoriti na način, ki ne bi bil melanholičen ali nostalgičen. Nisem hotel posneti filma o času, ki je minil ali se izteka, pač pa zgodbo o zelo živi sedanjosti. Amazonka mi je ponudila okvir za to popotovanje, džungla pa je odprla nove poti za junakinjo, ki se kljub starosti ni pripravljena odpovedati svojim sanjam. /…/ Film ne govori le o starajočem se telesu, ampak tudi o razseljevanju in prisilnem odstranjevanju skupnosti. Je zelo aktualen, hkrati pa izrazito alegoričen. Govori o sodobnih vprašanjih, ne da bi se zatekal k idealizirani ‘brazilskosti’. To je film, ki želi vzpostaviti dialog s svetom.« Gabriel Mascaro

odmevi medijev
»Brazilec Gabriel Mascaro je posnel nežno, skoraj folklorno znanstvenofantastično pravljico, polno čudovitih protislovij, zloveščih znamenj in amazonske poezije. /…/ To je road movie, ki starost – žensko starost – slavi z redko videnimi šarmom, samozavestjo, globino in inteligenco. Preseneti nas umirjeni ton drame, ki se ne odreče ničemur: niti komediji niti ostremu družbenemu komentarju niti pisanim ribicam niti – zakaj pa ne – muzikalu sredi džungle.« Luis Martínez, El Mundo

»Film Modra sled je tako izjemen in navdušujoč predvsem zato, ker kljub vsesplošnemu vzdušju represije prekipeva od upanja in vere v človeško trdoživost – v vsakem življenjskem obdobju. Zadnji prizor vam bo ogrel srce. In ne – ne bo tisti, ki ga boste pričakovali. /…/ Odpravite se na to popotovanje!« David Rooney, The Hollywood Reporter

»Čeprav v Modri sledi odmevajo ‘filmi reke’, kot so Fitzcarraldo in Aguirre, srd božji Wernerja Herzoga, Laughtonova Noč lovca in Hustonova Afriška kraljica, je Mascaro ustvaril nekaj povsem unikatnega: nadvse zanimivo mešanico magičnega realizma, futuristične satire in komedije.« Saskia Baron, The Arts Desk

»Duhovita, melanholična in nežno absurdna Modra sled na svojem nenavadnem popotovanju odpre več pomembnih tem – starizem, gentrifikacijo, razseljevanje –, toda svoj uspeh dolguje predvsem dejstvu, da se nikoli ne oddalji od osrednje teme: svobode – povsod, za vsako ceno in v sedanjosti.« Lelo Jimmy Batista, Libération

»Ta grenko-sladka, poetična brazilska dramedija je pravi biser miline in čarobnosti.« Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Modra sled, politična pravljica s toplim človeškim pridihom in hipnotično fotografijo, sodi med tiste filme, po katerih zapustimo dvorano lažji, kot smo vanjo vstopili.« Hugues Porquier, Positif